Feed on
Posts
Comments

Spet se je začelo. Moram rečt, da brez starega norega tandema Valič in Poles pač ni več isto. In tudi Lončina v bistvu manjka s svojimi ingliš opazkami, sem se je kar navadila. Ampak okej, odločitev je padla in ker se Pro Plus redko zakalkulira verjamem, da je tudi tole kadrovanje naštudiral v svojo (finančno) korist. Ampak…

Zmeraj znova me pa neverjetno fascinira fenomen kvazi talentiranih… No, a ni zanimivo – bolj kot je človek ekscentrično oblečen in  kako drugače izstopajoč, manj ima talenta, ki ga je prišel pokazat. Pa kaj je z vami, ljudje? Kako vam ni nerodno se blamirat pred ekrani, ko pa vas doma zagotovo gleda pol srednje šole, ki jo obiskujete, cela vas, kjer živite in tretjina mesta, kamor hodite žurat?!!! A se zjutraj na avtobusu nasmehnete folku, ki se vam za hrbtom roga?

In potem je tu še druga skrajnost… Zelo talentirani posamezniki, ki pa jim na vrh vedno in zmeraj pomaga še tragična življenjska zgodba. Že ko ga snemajo na ulici, kako se približuje prizorišču, pa ko preberejo nekaj stavkov o njegovi/njeni kratki življenjski izkušnji, pa še njegova/njena izjava, v kateri je še pred nastopom že tik pred jokom – garant za uspeh pred žirijo in kost za najstniško publiko.

Če zaključim, še najraje vidim tiste, ki dejansko nekaj znajo in zraven naredijo še šov – če ta vključuje britje norca iz sebe, pa naj bo (pridet pri 75-ih na oder v gatah in pokazat svoje mišice (ki res niso zanemarljive) pa najbrž res ni kar tako!

Generalno gledano zelo malo gledam tv. Čez dan nekako ne najdem časa, zvečer me ponavadi čaka prebiranje službenih mejlov, pisanje člankov in, o, kakšna sreča, gora nezlikanih oblačil. Ko pa slučajno nimam volje za nič, se vržem na sedežno in prižgem. Uf, in imam kaj videt!

Serijo katastrofalnih komedij z nesmislom za humor, ob katerih se vedno znova vprašam, kakšen človek si lahko izmisli kaj tako trapastega. Na nacionalki je obvezno “obujanje”, kot temu pravi moj partner. Sploh čez dan pri njih težko uloviš termin, v katerem ne bi “vlekli” iz arhiva kakšnih posnetkov. Ker položnici za tv in rtv skupaj naneseta skoraj 50 evrov, niti slučajno ne pomislim na nakup kakšnih dodatnih komercialnih programov. Torej vedno znova pristanem na tujih informativnih in popotniških programih, ki se večinoma super izkažejo.

Ampak danes bi se rada izkašljala še zaradi nečesa drugega. Čez vikend sem sredi dneva slučajno prižgala ta ploski ekran in v škatlo pod njim vtaknila usb z glasbo, ki paše ob čiščenju :) . In ugotovila sem, da sredi dneva prodajajo še večje buče v obliki t.i. vedeževalnih oddaj. Iz izkušenj vem, da televizijam prinašajo velike dobičke, ampak – halo???

Vedeževanje iz kart – ajde. Mogoče tudi iz dima, ki nastaja ob sežiganju nekega papirja. Potem med trajanjem telefonskega klica vidim neko mahanje z rokami. Pa še kar maha. In maha. In ugiba!? Ali pa ta, kot se je pred nekaj dnevi izrazil en radijec, vedeževanje iz fižola…

Jaz vlogo “vedeževalk” vidim kot nekakšno motivacijo za ljudi, ki ne vidijo več izhoda. Resnici na ljubo, ljudje so brez denarja in obupno iščejo rešitve, kako do službe. Okej, če jim te gospe znajo vliti upanje, da bodo dobili delo, potem je morda smiselno.

Res pa ne vidim potrebe, da ugotavljajo, kaj je narobe z 80 let starimi ženicami. Seveda jih bolijo kolena, imajo umetne kolke, sladkorno, težko dihajo in se slabo počutijo! To je generacija, ki je še trdo delala na poljih in kmetijah. Zato jih, prosim, toliko spoštujte in jim ne prodajajte prazne slame.

Tags: ,

Certifikat, ki naj bi dokazoval, da lahko poklicno življenje preprosto usklajujemo z družinskimi obveznostmi, v Sloveniji podeljujejo od leta 2007. Po uradnih podatkih ga ima že več kot 130 domačih podjetij.  Podjetje naj bi na ta način doseglo večjo produktivnost, saj naj bi bili zaposleni mirnejši, ko vedo, da so opravili vse družinske obveznosti. Vse lepo in prav, dokler te kakšno od teh podjetij ne postavi na realna tla.

Moj namen ni diskreditirati omenjeni certifikat ali podjetja, ki delujejo v skladu z njim. A “izjem” med njimi ni malo. Dotična izkušnja sicer ni moja, a sem podobno zgodbo slišala že od nekaj znank, zato sem se jo odločila deliti.

Neka prijateljica, ki sicer že krepko orje v 30-ta leta, je diplomirala iz  družboslovne smeri, ki v teh časih praktično ne omogoča zaposlitve. Kot goreča športnica že od najstniških let dela z mladino, zato se je odločila prošnjo poslati v javno-izobraževalni zavod, ki se rad pohvali s svojo fleksibilnostjo, posluhom za ljudi, ipd. Zato jo je toliko bolj presenetilo vprašanje, ali namerava imeti otroka? Takrat se je prvič vprašala, ali in zakaj ji je treba hoditi na ponižujoče razgovore in to v podjetja, kjer izjemno veliko namenijo za svojo zunanjo podobo.

Tudi druga znanka, sicer zaposlena in z odlično plačo, je bila na razgovoru za novo službo. V ožji izbor so prišli trije kandidati. Ker ima majhnega otroka, ji je uprava takoj dala vedeti, da mu bo zagotovo sledil še eden. Torej so izmed vseh treh izbrali kandidata, ki je bil – moškega spola. V podjetju z omenjenim nazivom.

V istem času je bil na razgovoru tudi njen partner, ki bi se, zaradi majhnega otroka, tudi rad zaposlil kje bližje. Da bi bil prej doma in več z njim. A poglej ga, vodstvo mu je pred nosom zaprlo vrata – otrok ali kariera.

Verjamem, da v času take in drugačne krize ni enostavno voditi podjetij, skrbeti za konkurenčnost, iskati nove trge, ipd.

Toda, dragi direktorji, kdo pa skrbi za vaše otroke? Ali niso veseli, kadar vam uspe priti na predstavo? Ali pa, kadar jih lahko vi peljete k zobozdravniku, ne pa prababica, varuška ali celo nekdo tretji?

Tags: , , ,